Viktor Šest

Viktor Šest se tradicionalno posveča človeški figuri, v kateri neutrudno odkriva likovno izraznost in izpovedno moč. Njegovo slikarstvo je dialog z najrazličnejšimi figuralnimi liki, med katerimi so mnogi tudi portretno zasnovani. Med posamezniki ali skupinami so ljudje iz preteklosti in sedanjosti, iz javnega življenja in iz zasebnih krogov, ugledneži in »navadni smrtniki«. Vselej znova pa je avtorjeva ustvarjalna pozornost namenjena tudi glasbenikom.
Vstop v njegov likovni svet je dražljivo doživetje, kjer najprej čutimo avtorjevo radoživost in sproščeno drznost ter poigravanje z drznimi barvami in risarskimi bravurami. Izoblikoval je svoj avtorski likovni besednjak. Slike so polne neke individualne estetike, katere pravila postavlja avtor sam s svojo slo po kreiranju ter s svojim humorjem in celo samoironijo.
Šestova umetnost ne nastaja, kot smo večkrat vajeni, v strogih vsebinskih ciklih, ki bi se ukvarjali z določeno tematiko, ampak se posamična vsebina neprestano javlja in izginja. Stalnica so portreti, posamezniki, opaženi ob igri biljarda, ob kvartopirski mizi, v trenutku pred baletnim nastopom; posebej vsebinsko pomembna je tematika glasbe, v okviru katere upodobi posameznike z različnimi glasbenimi inštrumenti, včasih tudi kot skupinski portret treh, štirih glasbenikov, nepogrešljivi pa so njegovi portreti ostarelih generalov in nenazadnje Don Kihotov. Vsebinsko prehajanje v umetnosti Viktorja Šesta je pravzaprav sprehod po avtorjevi notranjosti, po njegovem razmišljanju o občečloveškem znotraj življenjskega cikla – vsebine tudi ostajajo kot razmišljanje; ne skušajo se namreč javljati kot kritika človeškega preužitkarstva. Ljudje v biljardnici smo pravzaprav vsi mi, ki si na tak ali drugačen način jemljemo svoj svoboden zrak, nekaj, kar nas za trenutek odtegne od križev vsakdanjika.