MARJAN SKUMAVC (1947-2011)

Dr. Ivan Sedej (1934 – 1997), umetnostni zgodovinar

…. Z malce nerodno prispodobo lahko Skumavčevo slikarstvo označimo kot likovno inačico punka. Njegove slike niso izraz sproščenega veselja nad slikanjem – saj hoče s slikami pretresti, ganiti in opomniti. Likovna umetnost zanj ni zgolj kombiniranje likov in odkrivanje novih barvnih in likovnih odnosov, ampak pomembno torišče človekove dejavnosti, ki je zasidrano v konkretnem času in prostoru….

….Na njegovih delih se v presenetljivih zvezah srečujejo likovne prvine iz klasičnega obdobja ekspresionizma in likovni znaki ter simboli potrošniškega sveta. Njegovo slikarstvo se namenoma izogiba pretanjenim kolorističnim rešitvam, hkrati pa vnaša poudarjene risarske elemente, navsezadnje kaže celo averzijo do ploskve. Če je le mogoče, jo razkroji na sistem črt. Gestualna komponenta pa prav zato ne poudarja barvne poteze, ampak risarsko ogrodje….

S svojimi slikami nas Skumavc izziva, kaže nam tisto podobo življenja, ki jo nočemo videti, pa tudi tisto plat likovne umetnosti, ki ji v načelu sprejemamo, o njej govorimo in celo pišemo, vendar nas navdaja z grozo in bi jo najraje izbrisali iz spomina. Umetnik pa je pošten in trmast – vsakokrat znova nam zapre varno pot v svet lepih tihožitij in nas prisili k soočenju z drugo platjo medalje. Zato pa plačuje težko ceho – ostaja sam.

 

Dr. Tomaž Brejc, umetnostni zgodovinar

Marjan Skumavc je bil realist  v drugačnem času, v času, ko se je bilo še mogoče približati ljudem z družbenega roba, malim lopovom, alkoholnim rogoviležem, ljubosumnim parom ali zmedenim policajem z naklonjenostjo, skoraj neko osebno dobroto, brez  današnjega zaničevanja. Kdorkoli je takrat odprl DELO, ni nikdar zamudili njegove nočne kronike. Bilo je zabavno, duhovito branje, napisno iz bližine in z nekim toplim odpuščanjem: živim ljudem se vse zgodi.

Kar je videl in doživel je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni, slikarski svet. Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri, čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz nočnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli, videli, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, ali pa včasih prav bedasto končalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni muki živ.

 

Milan Pirker, likovni kritik

V zavest širše slovenske javnosti se je Skumavc zapisal predvsem kot figuralik in kronist urbanega obrobja in njegovih junakov: socialnih in vsakršnih obstrancev, ki jih je svet izpljunil in dokončno stigmatiziral. Pijanci, lahke ženske, junaki nočne kronike, nasilneži in samomorilci so na njegovih platnih in risbah postali to, kar jim v življenju nikoli ni uspelo. Slikar jih je postavil v žarišče svojega slikarska (in človeškega) interesa. Vrnil jim je človeško digniteto in dostojanstvo. V njegovem slikarskem svetu niso, tako kot v realnosti, zamolčani in »nevidni«, ampak so postali enakovreden in integralni del občestva.