Ko umetnost stopi s podstavka – in izgine

Zlati Mozarti umetnika Ottmarja Hörla v Mirabellskem vrtu v Salzburgu.
Foto: Internationale Stiftung Mozarteum, foto Wolfgang Lienbacher

V Salzburgu je sodobna umetniška instalacija, posvečena Mozartu, doživela nepričakovan preobrat. Od več sto zlatih figuric, postavljenih med ljudi, jih je v nekaj tednih izginilo kar 210.
Zgodba pa ni zanimiva le zaradi tatvin, temveč predvsem zaradi vprašanja, kaj se zgodi z umetnostjo, ko zapusti muzej in postane del vsakdanjega prostora.

Mozart med sprehajalci

Nemški konceptualni umetnik Ottmar Hörl je ob 270. obletnici rojstva Wolfganga Amadeusa Mozarta pripravil instalacijo Mozart – neukrotljivi genij. V Salzburgu so sredi julija postavili približno 320 zlatih, okoli pol metra visokih figur iz umetne mase.
Največ – 230 – jih je naselilo zelenice Mirabellskega vrta, druge pa Mozartov nekdanji dom, vrt Mozarteuma in okolico hišice Čarobne piščali.
Mozart tokrat ni stal sam in vzvišeno na spomeniškem podstavku. Hörl ga je upodobil skupaj s psičko Pimperl, ljubljenko Mozartove družine, o kateri govorijo tudi družinska pisma. Umetnika je bolj kot monumentalna podoba genija zanimala njegova človeška plat.
Prav to je bilo bistvo projekta: Mozart naj bi stopil med ljudi. Obiskovalci so se lahko med figurami sprehajali, jih opazovali od blizu in se z njimi fotografirali.

Ko bližina postane nevarna

Toda že nekaj ur po odprtju sta izginili prvi figurici.
Sprva je bilo to skoraj pričakovano. Umetnost v javnem prostoru je izpostavljena dotikom, vremenu, poškodbam in tudi kakšnemu obiskovalcu, ki si želi nenavadnega spominka.
Nato je izginjanje dobilo povsem druge razsežnosti.
Konec julija je manjkalo že več kot 80 Mozartov. Sredi avgusta jih je bilo pogrešanih 210.
Hörl zato ne verjame več, da so jih posamično odnašali navdušeni turisti. Meni, da gre za organizirano krajo.

Umetnost za vse – toda čigava?

Zgodba ima zanimiv paradoks. Hörlova instalacija temelji prav na ideji, da umetnost ne pripada le muzejem, galerijam in ljudem, ki si jo lahko kupijo. Umetnik s ponavljanjem iste figure briše razliko med »nedotakljivim« umetniškim predmetom in človekom, ki ga sreča na poti skozi park.
Toda biti umetnosti blizu očitno še ne pomeni, da jo lahko vzamemo s seboj.
Figurice bi bilo po koncu razstave mogoče tudi povsem legalno kupiti. Njihova cena naj bi bila okoli sto evrov. Tatovi torej niso odnesli velikega umetniškega bogastva, so pa razgradili nekaj drugega – samo umetniško instalacijo.
Ko iz vrste izgine ena figura, nastane praznina. Ko jih izgine dvesto, se spremeni celotno delo.

Tveganje javnega prostora

Ottmar Hörl s takšnimi izkušnjami sicer ni prvič soočen. Njegove množične postavitve znanih osebnosti so že gostovale v številnih mestih, iz instalacije z Richardom Wagnerjem v Bayreuthu pa so nekoč prav tako izginile vse postavljene figure.
Umetnost v javnem prostoru ima svojo ceno: umetnik se odpove delu nadzora nad svojim delom.
A prav zaradi tega lahko nastane nekaj, česar za muzejskim steklom ni mogoče doseči. Ljudje se ob delu ustavijo, ga komentirajo, se mu približajo – in postanejo del zgodbe.
Salzburški zlati Mozarti so to nalogo več kot izpolnili.
Le da jih je veliko med njimi vlogo umetnosti v javnem prostoru očitno vzelo nekoliko preveč dobesedno – in se iz javnega preselilo v zasebnega.