Most ljubezni: ko zgodba iz Jurkloštra postane slika
Most ljubezni v likovni interpretaciji Sonje Hrastnik Jančič. Temni kamniti obok, nežna zelenina in živahni odsevi vode ustvarjajo novo podobo zgodovinskega kraja.
V dolini Gračnice, nedaleč od nekdanje kartuzije Jurklošter, stoji kamniti Most ljubezni. Njegovo ime nas vrača k Veroniki Deseniški in Frideriku II. Celjskemu, k njuni resnični in tragični ljubezenski zgodbi. Prav ta kraj je nagovoril tudi akademsko slikarko Sonjo Hrastnik Jančič. Tokrat smo s fotografijami spremljali pot od navdiha do slike.
Most, ki hrani izročilo
Po krajevnem izročilu naj bi se Veronika in Friderik skrivaj srečevala prav pri mostu čez Gračnico. Zgodovinskega dokaza za njuna srečanja na tem mestu ni, povezava njune zgodbe z Jurkloštrom pa je resnična. Friderik je dal po Veronikini nasilni smrti njene posmrtne ostanke prenesti v tamkajšnjo kartuzijo.

Njuna ljubezen, ki je trčila ob voljo mogočne celjske rodbine, je preživela stoletja v zgodbah, umetnosti in spominu. Ni težko razumeti, zakaj. V njej so pogum, nasprotovanje pravilom časa, izguba in zvestoba. To je ena tistih resničnih ljubezenskih zgodb, ob katerih se še danes sprašujemo, kaj vse je človek pripravljen storiti za ljubezen.
Od srečanja s krajem do zamisli
S Sonjo Hrastnik Jančič smo se ustavili ob mostu in spremljali, kako ga je opazovala. Kamniti lok, z zelenjem obraščeni bregovi, voda in svetloba, ki se prebija skozi listje, so že sami po sebi skoraj slikarska kompozicija. A umetnica v pokrajini ne išče samo zvestega posnetka tistega, kar vidi. Išče tudi občutek, ki ga kraj vzbudi.


Fotografije ohranjajo trenutke ogleda in pogovorov, nato pa še umetnico pri delu ob starih zidovih jurkloštrske kartuzije. Tako je mogoče slediti redko vidnemu delu ustvarjanja: poti, na kateri se resnični prizor postopoma spreminja v likovno podobo.


Most v drugačni svetlobi
Na dokončani sliki je kamniti obok še vedno osrednji motiv. Njegova temna, skoraj mogočna oblika se odpira proti mehki, svetli zelenini. Voda pod njim ni le odsev prostora, ampak živahna površina modrih, zelenih, vijoličnih in toplih barvnih potez.
Slika ne pripoveduje zgodbe Veronike in Friderika z njunima podobama. V ospredju je kraj, ki zgodbo nosi. Prav v tem je njena moč: gledalcu pušča prostor, da v svetlobi pod obokom sam začuti nekaj skrivnostnega, nežnega ali minljivega.
Od navdiha do slike – tudi skozi objektiv
Tokrat nismo dokumentirali samo dokončanega umetniškega dela. Fotografirali smo tudi most, srečanje z njegovo zgodbo, slikarkin delovni prostor in nastajanje podobe. Ko fotografije pogledamo v zaporedju, vidimo, kaj se med izhodiščnim prizorom in končno sliko ohrani – in kaj mu doda umetničin pogled.

Most ljubezni tako povezuje več kot dva bregova. Povezuje zgodovinski spomin, ljudsko izročilo in sodobno umetniško ustvarjanje. Sonjina slika je nov pogled na kraj, kjer zgodba še vedno živi.