SLIKA V IZLOŽBI: Njegovi umirajo na veselicah

Zanimiv človek, tale Skumavc. Najprej se ga malo ustrašiš, poraščenega in s počenim glasom. Dokler ne pogledaš v njegove zelenkaste oči, ne opaziš njegovega nasmeha in ne razbereš o čem govori. Govori pa o lepoti. O pesmih. O barvah. Pa o truplih in smrti. Pri njem je to precej povezano. Gleda in “mala”. Ker je slikar. Gleda, posluša in zapisuje. Ker je novinar. Eden redkih boemov, ki jih poznam. S kozarcem refoška, mešanega z vodo, s cigareto brez filtra in z nežnostjo, ki jo premorejo samo tisti, ki znajo tudi udariti. Skumi zna, saj je tudi boksar. In pri petdesetih se mu zdi, da bo počasi treba začeti zares.

Novinarka Simona Furlan je davnega leta 1997 napisala (po moje) enega najlepših kratkih tekstov o Marjanu Skumavcu. Naj bo njeno gornje besedilo uvod k junijski sliki v izložbi Ateljeja MS.

Avtoportret iz leta 1979 (dimenzije 110 x 92 cm) je bil predstavljen tudi na razstavi ob 40 letnici ljubljanske Bežigrajske galerije, na kateri so predstavili likovna dela slovenskih umetnikov, ki so zaznamovali program te galerije (med drugimi še Stupica, Kregar, Jakopič, Černigoj …).
Za sliko v izložbo je ta mesec izbran, ker bi Marjan Skumavc (24. maj 1947, Jurklošter, † 7. september 2011, Biribaci, Babići, Istra, Hrvaška) te dni dopolnil  74 let.

Več o slikarju Marjanu Skumavcu na uradni strani www.skumavc.eu.